Pesniki imajo v družbi prav poseben položaj. Niso samo tisti, ki ustvarjajo lepe verze, temveč pogosto delujejo kot tihi opazovalci časa, včasih celo kot glasniki nečesa, kar šele prihaja. Njihove besede lahko razgalijo bistvo stvari, še preden se svet sploh zave, kaj se dogaja. V Sloveniji je bil eden takšnih nedvomno Anton Podbevšek.
Anton Podbevšek je bil glas, ki ni sprejemal pravil kar tako, raje jih je postavljal pod vprašaj. Njegova poezija ni bila nežna, temveč surov izraz notranjih nemirov in spopadanja z iskanjem pomena. Prav ta nepopustljivost ga je postavila med temeljne figure slovenske literarne avantgarde. Čeprav njegovo ime danes ni med najbolj izpostavljenimi, je njegov vpliv več kot le opazen.
Njegove pesmi bralca ne pustijo ravnodušnega, silijo ga, da se ustavi, da začuti nemir, da se vpraša. Takšna umetnost ni vedno prijetna, je pa nujna. Zato njegove besede še danes zvenijo sveže in živo.
V času, ko so prevladovale stroge literarne oblike, je Anton Podbevšek šel po svoje. Namesto urejenih verzov in rim je iskal surov, svoboden izraz, nekaj, kar bi bolje odražalo notranje napetosti in tisti razkorak med človekom in svetom. Njegova zbirka Človek z bombami ni znana zgolj zaradi sloga, temveč predvsem zaradi močne notranje energije, ki jo oddaja. V njej vre med občutkom in razumom, med redom in razpadom, med tišino in eksplozijo.
Poleg tega, da je bil pesnik, je bil tudi mislec. Umetnost, politika, duhovnost, vse to so bila področja, ki jih ni le opazoval, temveč jih je živel. Njegova poezija ni nikoli visela v zraku, bila je iz mesa in krvi, iz vsakdanjega boja. Zato ni čudno, da ga danes mnogi vidijo kot začetnika literarne avantgarde pri nas, kot nekoga, ki je oral ledino tistim, ki so prišli za njim.
In čeprav je v knjižni obliki izdal le eno samo zbirko, je s tem zapisal močan pečat v zgodovino slovenske poezije. Anton Podbevšek je dokaz, da ni količina tisto, kar določa ustvarjalca, temveč intenzivnost, ostrina in resničnost tistega, kar napiše.