Že od kar pomnim sem bil vedno tip človeka, ki je imel zelo rad glasbo. To pa v tem smislu, da sem jo poslušal zraven skoraj vsega, kar sem počel. Nekako sem se lahko na ta način veliko bolje fokusiral na delo, kajti drugače bi mi misli kar same od sebe nekam zaplavale. Še najbolj pa se je začelo to kazati, ko sem obiskoval srednjo šolo in kasneje faks. Ko sem se moral doma učiti, ali sem delal na kakšnemu projektu, sem res konstantno poslušal glasbo. Zaradi tega so bili kakšni predvajalniki glasbe nekaj, kar sem imel vedno v sobi. Ti so mi tudi omogočili, da sem lahko hkrati poslušal glasbo, ampak pri tem nisem nikogar motil.
Ko pa sem končal z študijem, sem si mislil, da me bodo minili tudi vsi predvajalniki glasbe, oziroma da to name ne bo več imelo takšnega vpliva. Doma namreč ne bi imel več toliko dela, kjer bi se moral kaj učiti, temveč bolj tista klasična opravila, ali pa bi kaj delal v svoji domači delavnici. A glede tega sem se precej motil. Kljub temu, da sem imel tedaj več ali manj samo tiste klasične opravke, sem poleg tega vedno poslušal glasbo. To mi je pač resnično sedlo. Prav tako pa so bili predvajalniki glasbe nekaj, kar sem imel vedno s seboj v službo. Med tistim delom sem še sploh imel rad, če sem si predvajal kakšno glasbo. Na ta način sem se namreč lahko izognil vsemu hrupu, ki je bil na firmi vedno prisoten, ter sem se lahko res osredotočil samo na svoje delo.
Tako je predvajanje in poslušanje glasbe zame res nekaj posebnega, oziroma mi omogoči, da se lahko res osredotočim na tisto kar delam. Rezultat mojega dela je tako boljši, poleg tega pa mi delo tudi hitreje mine in je manj stresno.