Marketing je nekaj kar lahko res marsikoga zanima

Ko sem iskala prakso za šolo sem iskala vsepovsod in čisto vedno so me zavrnili. Noben ni želel delati s študentom in noben ni imel časa za študente. Res je da se spraševala res velika podjetja, ki imajo zelo malo časa in veliko delajo, ampak sem bila vseeno razočarana. Saj to so bile moje sanje, da pristanem v nekem velikem podjetju in da z njimi rastem. To so bile moje sanje in res nisem hotela obupati.

Marketing je nekaj kar lahko res marsikoga zanima

Zanima me je tudi digitalni marketing, zato sem iskala tudi malo v teh vodah in tudi tukaj me je veliko podjetij zavrnilo razen eno. Čeprav sem prišla tja že čisto obupana in sem bila prepričana, da me bodo zavrnili a sem vseeno poskusila in hvala bogu da sem, saj so me vzeli. Najprej so bili seveda malo bolj zadržani, potem pa so se malce omehčali in me je šef vzel na prakso v digitalnem marketingu.

Nekaj časa sem rabila da sem se navadila vsega tega. Bilo je zelo veliko dela in veliko zanimivih različnih del, ki nisem vedela, da spadajo pod digitalni marketing. Ker sem se zelo hitro učila so bili vsi zelo zadovoljni z mano in so rekli, da sem zelo velik potencial za zaposlitev. Tega si seveda nisem jemala preveč k srcu, saj sem mislila, da se to samo govori in da iz tega ne bo nič. Imeti službo in delati digitalnem marketingu se sliši res zanimivo in dobro delo a se nisem preveč ozirala na to. Jaz sem hotela le dokončati mojo prakso in končati študij. Ko sem končala prakso pa so mi rekli, da če želim priti nazaj sem dobrodošla. In res sem končala faks in začela iskati službo. Takoj sem šla k njim in jih vprašala, če je delavno mesto še odprto in z odprtimi rokami so me sprejeli nazaj. Zelo se3m vesela, da sem zaposlitev našla tako hitro.

Obožujem les in lesene izdelke

Najlepši je občutek, ko človek najde svojo strast. Sama sem kar nekaj časa borila s tem, kaj točno je moja strast, čeprav sem v sebi točno vedela, kako zelo obožujem les in lesene izdelke. Nekako nisem želela razmišljati o tem, da bi se začela ukvarjati z lesom, kajti zavedala sem se, da je to bolj moško delo, da potrebujem orodje in čas. Nisem verjela vase, da sem to zmožna. 

A želja po lesu in lesenih izdelkih je bila vedno večja. Tako sem en dan naredila temu konec. Ker sem imela očeta, ki je prav tako imel rad izdelke iz lesa, sem ga prosila, če bi mi na začetku lahko pomagal. Bil je vesel, a tudi on ni verjel, da se bom na dolgi rok s tem ukvarjala. 

Obožujem les in lesene izdelke

Tako sem ga prosila, če mi lahko pomaga pri:

  • orodju za les,
  • dobavi lesa,
  • rezanju lesa.

Nikoli v življenju si ne bi mislila, da bo to postala moja strast in da se bom na ta način še bolj povezala z očetom. Tako sva spletla posebno vez in vsak dan sva skupaj izdelovala izdelke iz lesa. Ker je on imel veliko izkušenj, sem jaz dajala ideje, on pa mi je pomagal te ideje uresničiti. Od njega sem se naučila ogromno, jaz pa sem njemu prinesla tisti posebni žarek, ko je mislil, da ga ne bo več občutil. 

Sledite svojim željam, občutki vam bodo povedali, kaj si želite in nikar ne pozabite na to. Moj dom je sedaj perfekten, ker je polno lesenih izdelkov, ki sva jih naredila skupaj z očetom in to mi pomeni največ. Pričara mi nasmeh, srečo, zadovoljstvo in tisti občutek, da sem vredna. 

Pohodi v gore mi polepšajo življenje

Ne vem zakaj, ampak gore me osrečujejo, zato vsak trenutek, ko imam čas spakiram in grem v gore. Ker žal ne živim v kraju, kjer bi imeli veliko hribov in gor, se moram kar nekaj časa voziti do začetke točke. Kar je včasih lahko naporno, še posebej, če so zastoji. Ja, včasih se zgodi, da samo zaradi gneče na cestah ne grem v hribe, čeprav si želim. Včasih mi je težko iti od doma, ker imam pred seboj dolgo pot, a vseeno vem, kako mi bo potem lepo in grem. 

Ne moram vam opisati občutkov, kako lepo mi je v gorah, to imam že od malega, ko me je moj dedek pogosto jemal z seboj, ko je šel v planine. On je isto boževal planine in ni bilo vikenda, ko ga ne bi videla, kako pakira svoj nahrbtnik in se odpravi na pot. Pri njemu niso to bili veliki podvigi, ampak so bili lahki pohodi, ki pa so trajali cel dan. Vedno je znal posedeti v naravi, nikoli se mu ni mudilo. Ko si je vzel čas za pohod, si je enostavno vzel cel dan. Vrnil se je vedno zvečer. 

Pohodi v gore mi polepšajo življenje

On je tisti, ki mi je pričaral to lepoto, kako lepi so lahko hribi in gore. Ko sem bila otrok, mogoče tega nisem razumela in sem hodila z njim, ker sem ga imela neizmerno rada, danes pa se še kako dobro zavedam, kakšne občutke mi je prebudil in kaj je on čutil, ko je hodil po hribih. 

Lahko samo rečem, da sem hvaležna za vsak njegov pohod z menoj. 

Najboljše zdravilo je lahko tudi čaj, saj lahko pomaga pri marsičemu

Kakovosten čaj lahko pozdravi marsikaj. Tokrat je rešil mojo trebušno virozo. Niti ne vem kaj lahko človek je takrat, ko ga kaj takega doleti. Kolikor je meni znano, je po vsej verjetnosti samo čaj najbolj pametna rešitev i pa lahkotna hrana. Poleg čakanja mi pa tudi zelo pomaga krompir, Niti ne vem, zakaj. Pražen krompir ali pa pire krompir je nekaj, kar jem že več kot teden dni vsak dan. Pa ima doma zelo veliko testenin in različnih žit. Ampak mi prav samo krompir odgovarja.

Mislim pa, da če ne bi imela čaja, ki je namenjen tem težavam, ne vem, kako bi vse to prebolela. Res je bilo težko. Slabo mi je bilo in le čaj mi je bil dobre. Vse, na kar se pomislila ali pa samo povonjala, mi je naredilo še bolj slabo. Nekaj dni sem zdržala le na čaju in juhah, potem sem šla pa naprej. Ampak glede na to, da ima že dneve, ko jem tudi po petkrat na teden, se mi zdi, da sem zelo blizu temu, da se popolnoma pozdravim. Slabo mi ni več. Se mi pa pozna, da nisem še najbolje fizično tam, kjer bi morala biti. Ampak počasi. Za zdaj je dovolj, da vem, kaj mi je dobro za jesti in to tudi pojem in da vem, kaj mi niti malo ni dobro in tega ne pojem. 

Sicer so mi pa vsi povedali, da je tako pri trebušni virozi. Traja kar nekaj časa, da se telo potem postavi nazaj, ker se vseeno kar izčrpa. 

Najboljše zdravilo je lahko tudi čaj, saj lahko pomaga pri marsičemu

Kako radi otroci obiskujejo šolo

Nekaj je sigurno odvisno od tega, kako starši otrokom predstavijo šolo, potem pa sledijo določene izkušnje. Imeti dobro prvo učiteljico lahko že pomeni, da ti je šola všeč in da boš rad hodil v šolo. Učitelji se ne zavedajo, kako veliko odgovornost nosijo, ali imajo otroci šolo radi ali ne. Bolj bi se morali zavedati, kako se vedejo do učencev, kajti vseeno so to otroci, ki še kako vedo, kdaj se počutijo ljubljene in kdaj ne. 

Kako radi otroci obiskujejo šolo

Tako se otroci srečujejo z svojimi vstniki in učitelji. Glavno je, da so tudi starši povezani z šolo in da poznajo vse učitelje, ki učijo njihove otroke. Najbolj me jezi stavek, ko nekateri starši pravijo, da jih šola ne zanima, da je to otrokovo in ne samo da ne vedo kaj se v šoli z otrokom dogaja, tudi njegovih učiteljev ne poznajo. Otrok lahko tako jemlje, da šola ni pomembna, ker staršem ni pomembna in se začnejo tudi tako vesti. 

Zavedati se je treba, da šola ni le prenašalka znanja, vendar tudi vrednot, ki so za življenje še kako pomembne. Zato morajo osebe, ki se odločijo za poklic učitelja resnično premisliti, ali so zato ali ne. 

Sama sem sinu vedno rekla, da mu bo šola dala znanje, da je to prostor, kjer bo dobil prijatelje in da mora vedno spoštovati učitelje. Tako moj sin vedno spoštuje vse v šoli in se vedno postavi za pravico. Vedno pa se najde kakšen učitelj, ki mu skuša uničiti lep odnos med učitelji in učenci. Zaenkrat to rešujemo na ta način, da se mi sin še vedno zaupa. 

Na noč čarovnic lahko hišo okrasimo s tradicionalnimi srhljivimi bučami

Tradicija, ki se izvaja 31. oktobra oziroma na noč čarovnic je izrezovanje buč. Gre za starodavno tradicijo, kajti, ko izrežemo nek strašen obraz na bučo, naj bi te strašile »čarovnice«, ki strašijo na noč čarovnic. Seveda gre zgolj za mit, oziroma legendo. 

Danes to počnejo predvsem otroci, za zabavo, pri temu pa je seveda za željeno, da to počno pod nadzorom staršev. Za začetek, si je najprej potrebno priskrbeti čim večjo bučo. V času noči čarovnic se buče prodajajo povsod, tako, da to ni problem. 

Na noč čarovnic lahko hišo okrasimo s tradicionalnimi srhljivimi bučami

Izrezovanja buče se lotimo tako, da izrežemo vrh buče, tam kjer je pecelj, nato pa jo izpraznimo. Ko smo iz buče pobrali vsa semena, jo lahko začnemo kreativno izrezovati. Z ostrim nožem buči izrežemo oči, nos in usta. Pri temu smo lahko zelo kreativni, ter lahko na spletu poiščemo veliko inspiracije za obraz buče. 

Ko smo zadovoljni z našo bučo, vanjo položimo eno ali dve sveči, tako da se obraz od buče vidi tudi ponoči. Položimo jo lahko na katero izmed okenskih polic hiše, ali pa pred vhodnimi vrati, ter tako ustvarimo srhljiv občutek, ko pride kdo na obisk. Lahko izrežemo več buč, ter jih tako postavimo vse okoli naše hiše. 

Prav tako lahko okrasimo tudi notranjost hiše z raznimi srhljivimi okraski, katere je mogoče kupiti v trgovinah. Najpogostejši so kakšni plastični pajki ali plastične buče in pa pajkove mreže. Po hiši lahko postavimo tudi sveče za še bolj srhljivo občutje. 

Po parih dneh po noči čarovnic pa lahko že pospravimo vse okrase ter srhljive buče. 

Ali bo mikrofon prestal test delovanja ali ne?

Čisto nazadnje sem sem odločila, da preverim, ali moj studijski mikrofon še vedno dela po selitvi. Sem in tja mi zelo rad nagaja in potem ima trenutke, ko dela in nato spet trenutke, ko ne dela. Vzrok je pa za za zdaj neznan. Nisem ravno tehničen človek, da bi lahko vedela, kjer bi bil problem. Ampak dokler dela, se ne bom v to poglabljala. Me je pa res skrbelo, da bi ga lahko vse to seljenje zopet kaj zmotilo in bi se določil, da ne bo več delal.

Ko je prišel dan za to, da to preverim, sem vse skupaj priklapljala tako počasi kot še nikoli, ker se res nisem upala soočiti z novico, da kaj ne bi delal, ker ne bi rada ta hip investirala v to. Če že bi, bi takrat, ko bi imela precej več denarja in bi si kupila precej boljši mikrofon kakor, pa takega, kot ga imam sedaj. Ta hip bi skoraj zagotovo kupila enakega, ampak to ne bi bil vesel nakup in tega si ne želim. Do boljšega mikrofona me pa vsekakor loči še mnogo več časa, kot pa kakšen mesec, da bi lahko vseeno malce počakala.

Ali bo mikrofon prestal test delovanja ali ne?

Ko sem imela vse priklopljeno, se najprej potapkala po mikrofonu, da vidim, če se lučka, ki se odziva na zvok v mikrofonu, spreminja. Na moj srečo, se je spreminjala, kar je bil dober znak. Morala sem le še preveriti, ali je zvok čisti in ali je potem to pomeni, da je mikrofon prestal test in dela. S težkim srcem sem si nadela slušalke in počasi zašepetala nekaj besed v mikrofon, ki je tudi na srečo oddajal ušesu prijetne zvoke. Vse je delala tako, kot mora in jaz sem bila lahko pomirjena. 

V še ne popolnoma zdravem stanju, klanec ni moja izbira

Če je kaj kar si ne upam v ne dobrem stanju prehoditi, je pa to klanec, ker vem, da si lahko s tem naredim zelo veliko škodo. V nedeljo mi je končno uspelo, da sem se odpravila ven iz stanovanja dlje kot le do trgovine. V soboto je bilo to namreč moj edini sprehod, ki je trajal ne več kot dvajset minut. V nedeljo sem se zbudila v malce boljšem stanju, ampak vseeno ne v najbolj vrhunskem.

Če sem sedela ali ležala je bilo vse v redu, takoj, ko sem vstala, pa se je slabost ponovila. Ko sem pomislila na to, da grem na sprehod, sem se najprej vprašala, ali lahko pravzaprav pridem do barja, ki je deset minut peš od tukaj, ali bom vmes omedlela. Ampak ker sem vedela, da moram ven, saj bom le tako izboljšala trenutno stanje, sem se le spravila iz ležečega položaja.

V še ne popolnoma zdravem stanju, klanec ni moja izbira

Poklicala sem prijatelja, ki živi blizu in še njega spravila na sprehod. Ker že dlje časa živi tukaj, mi je razlagal že nekaj drugih gozdnih poti, ki jih lahko drugič uporabim za sprehod, ko bom šla sama. Ker pa brez klancev ne gre v mojem življenju sva seveda prišla do prvega hriba, na katerega me je prijatelj hotel prepričati, da grem. Ampak ker imam težave s koleni in moram paziti, sem seveda odklonila. Vseeno sem premalo prave hrane jedla, da bi bilo to zdravo zame. Tako je tokrat klanec ostal nedotaknjena, ampak naslednjič ga zagotovo prehodim. V tem stanju, ko komaj stojim na nogah, pa vsekakor ne bom tvegala, da se mi pojavi še kakšna poškodba. 

Ure so del vsakega današnjega stanovanja

Vsako stanovanje je opremljeno z neko stensko uro.  V večini stanovanj, ima vsaka soba svojo stensko uro, saj je praktično vedeti koliko je ura, kjerkoli si. 

Poznam klasične ure s kazalci in pa digitalne ure. Razlikujejo se po tem, da nam digitalna ura pove točne ure in minute v obliki številk, uro s kazalci pa lahko spregledamo, ter se zmotimo za kakšno minuto. Ure s kazalci lahko s časom začnejo tudi zamujati, saj delujejo na mehanizem, medtem ko so digitalne ure, tako kot že ime pove, digitalne. 

Ure so del vsakega današnjega stanovanja

Stenske ure so zelo raznolike. Poznamo tudi stare stenske ure, ki so imele vgrajeno »kukavico«, ter so ob polni uro predajale zvoke kukavice. Takšne stare ure, ko so zamujale, si jih moral navijati, danes večina stenskih ur deluje na baterije, ter ko začno zamujati, jim preprosto menjamo baterije. 

Druga vrsta ur pa so ročne ure. Ročnih ur je ogromno. Lahko imamo digitalno ali pa klasično uro, medtem ko so nekatere digitalne ure lahko tudi pametne ure, ter imamo na njih še nekatere funkcije, katere najdemo na naših telefonih. Digitalne ure imajo po navadi še štoparico, ter alarm, katerega si nastavimo sami. Medtem, ko pa so navadne ročne ure zelo cenjene, še posebej tiste, s kovinskim pasom, saj je preciznost in natančnost njihove izdelave (mehanizma) zelo cenjena ter zahteva veliko znanja. Mehanizem zelo dobrih ur, naj bi načeloma deloval v nedogled, saj so narejene z izjemno natančnostjo. Najbolj znana znamka takšnih ur je na primer Rolex. Za takšno uro lahko odštejemo več tisoč evrov. Ne potrebujemo pa nujno zapraviti toliko denarja za kovinsko ročno uro. Obstajajo tudi bolj preproste ter cenovno dostopnejše znamke. Lahko pa kupimo tudi uro z usnjenim pasom, katere bodo prav tako nekoliko cenejše. 

Brez telefonov si današnjega življenja sploh ne moremo več predstavljati

V vsakem žepu lahko danes zasledimo mobilni telefon. Telefoni so postali življenje vsakega človeka, ter brez njih ne moremo več sploh živeti. S telefoni nam je bila najbolj olajšana komunikacija s prijatelji ter sorodniki.

Zaradi svoje kompaktnosti lahko telefon s seboj vzamemo povsod. Telefoni imajo zelo zmogljive baterije, tako, da ga zjutraj napolnimo, nato pa nam ni več treba skrbeti za baterijo do konca dneva.

Telefoni imajo ob vsakem novem izidu čedalje več funkcij ter so zmogljivejši in zmogljivejši. Danes imajo telefoni več računalniške moči, kot jo je imela NASA leta 1969, ko smo prvič poleteli na luno.

Brez telefonov si današnjega življenja sploh ne moremo več predstavljati

S telefonom lahko upravljamo vse, kar si lahko zamislimo. Nekateri novejši avtomobili, nam omogočajo tudi upravljati avtomobil z aplikacijo na telefonu, s katero se povežemo na avtomobil.

Prav tako lahko naše finance, namesto, da obiščemo banko, opravljamo kar preko našega telefona. Lahko tudi opravljamo razne transakcije preko telefonskih aplikacij.

Zmogljivost današnjih telefonskih kamer, na nekaterih bolj zmogljivejših telefonih, je tako dobra, kot so bile kamere same nekaj let nazaj. Z večino telefoni lahko tudi približamo prikaz slike kamere do nekaj 100 metrov.

Telefon nam lahko pomaga  vsakdanjem življenju, saj si poleg vseh osnovnih funkcij lahko naložimo tudi razne aplikacije, katere nam pomagajo pri vsemu, kar nam lahko pride na misel. S telefoni lahko danes torej upravljamo z vsem, za razliko od prvotnih telefonov, katerih ključni namen je bil zgolj klicanje ter dopisovanje.

Čas si lahko s telefonom krajšamo tudi z nalaganjem raznih telefonskih igric, katerih je na milijone, ter so dostopne brezplačno v raznih telefonskih spletnih trgovinah.