Paragliding je eno najbolj edinstvenih adrenalinskih doživetij, kar sem jih kadarkoli v življenju doživela. Občutek letenja, stik z vetrom in občutek svobode v zraku je neopisljiv. A spraviti se do tega je pa druga zgodba. Spomnim se svojega rojstnega dne, ko sem dobila bon za adrenalinsko doživetje od svoje najboljše prijateljice. Prav videla sem ji na obrazu, kako se je hihitala, saj je vedela, da me je na smrt strah. Najprej sem se pretvarjala, da sem zelo navdušena, in ji rekla “To bo noro!”, ni minilo niti nekaj minut, ko tega nisem mogla več skrivati.
Tedni so minevali in datum poleta se je vedno bolj približeval. Večer pred dogodkom skoraj nisem spala. Po glavi so se mi rojile misli: kaj, če gre kaj narobe, kdo mi bo pomagal? A kljub temu sem naslednje jutro zbrala pogum in odšla na paragliding. Ko sem prišla tja, je bil občutek vedno bolj intenziven, in to je opazil tudi moj inštruktor. Rekel mi je: “Najhujše je, preden vzletiš; potem pa pozabiš na vse skrbi,” in seveda mu nisem verjela niti besede.
Ko sva si nadela opremo in stopila proti vzletišču, je bilo že prepozno. Ni bilo druge, kot se prepustiti in zaupati inštruktorju. Prišel je trenutek vzleta. Naredila sem nekaj hitrih korakov, tako kot mi je dejal inštruktor, in v nekaj sekundah pod mano ni bilo več tal. Takrat je nastala tišina. In res je tako, kot je rekel – čisto sem pozabila na vse skrbi. Ogledovala sem si majhne možičke in majhne hiške pod mano ter opazila, kako majhni smo mi v primerjavi s svetom.
Ko sva pristala, so se mi noge še vedno tresle – zdaj ne od strahu, ampak od sreče. Prijateljica se mi je že od daleč smejala, jaz pa sem jo objela in priznala, da je imela prav, paragliding je res zakon! Od takrat na strah gledam nekoliko drugače. Ugotovila sem, da se za strahom lahko skrivajo tudi neverjetne stvari.