Če je kaj kar si ne upam v ne dobrem stanju prehoditi, je pa to klanec, ker vem, da si lahko s tem naredim zelo veliko škodo. V nedeljo mi je končno uspelo, da sem se odpravila ven iz stanovanja dlje kot le do trgovine. V soboto je bilo to namreč moj edini sprehod, ki je trajal ne več kot dvajset minut. V nedeljo sem se zbudila v malce boljšem stanju, ampak vseeno ne v najbolj vrhunskem.
Če sem sedela ali ležala je bilo vse v redu, takoj, ko sem vstala, pa se je slabost ponovila. Ko sem pomislila na to, da grem na sprehod, sem se najprej vprašala, ali lahko pravzaprav pridem do barja, ki je deset minut peš od tukaj, ali bom vmes omedlela. Ampak ker sem vedela, da moram ven, saj bom le tako izboljšala trenutno stanje, sem se le spravila iz ležečega položaja.
Poklicala sem prijatelja, ki živi blizu in še njega spravila na sprehod. Ker že dlje časa živi tukaj, mi je razlagal že nekaj drugih gozdnih poti, ki jih lahko drugič uporabim za sprehod, ko bom šla sama. Ker pa brez klancev ne gre v mojem življenju sva seveda prišla do prvega hriba, na katerega me je prijatelj hotel prepričati, da grem. Ampak ker imam težave s koleni in moram paziti, sem seveda odklonila. Vseeno sem premalo prave hrane jedla, da bi bilo to zdravo zame. Tako je tokrat klanec ostal nedotaknjena, ampak naslednjič ga zagotovo prehodim. V tem stanju, ko komaj stojim na nogah, pa vsekakor ne bom tvegala, da se mi pojavi še kakšna poškodba.