Prvič sem se srečala s tem, kako zahtevno je lahko tolmačenje, ko sem na službenem potovanju nenadoma pristala na sestanku, kjer je večina govorila jezik, ki ga komaj razumem. Sprva sem mislila, da bom ujela vsaj bistvo. A po petih minutah sem ugotovila, da izgubljam nit. Govorci so bili hitri, strokovni izrazi so padali en za drugim, jaz pa sem sedela tam in se trudila sestaviti smiselno celoto.
Ko so pripeljali tolmačko, se mi je zdelo, kot da se je situacija v trenutku razjasnila. Sedla je tik ob nas, si nadela slušalke in začela. Bila je neverjetna. Njeno tolmačenje je bilo gladko, razumljivo, skoraj nevidno. Kot da bi nekdo v prostoru prižgal luč. Šele takrat sem dojela, kako težko delo opravljajo ljudje, ki morajo hkrati poslušati, prevajati in ohranjati ton govorca, ne da bi izgubili pomen.
Po sestanku sva se na kratko pogovorili. Povedala mi je, da je bila to ena lažjih nalog, saj je šlo za kombinacijo jezikov, ki jih ima najraje. Jaz pa sem se ji smejala, ker sem bila povsem prepričana, da bi se na njenem mestu sesedla po petih minutah. Rekla je, da je to normalna reakcija, saj večina ljudi ne razume, da tolmačenje zahteva ne samo znanje jezikov, ampak tudi izkušnje, koncentracijo in neverjetno hitro razmišljanje.
Kasneje sem bila navzoča še na enem dogodku, kjer je bilo simultano tolmačenje v kabini. Ko sem prvič videla tolmače, zaprte za steklom, z mikrofoni in slušalkami, sem dobila občutek, da opazujem orkester. Vsak ima svojo vlogo, vsak mora delovati natančno in usklajeno, napake pa skoraj ni prostora. Ko so govorci menjavali teme, so tolmači preklapljali ton, tempo in izrazoslovje, kot da je to najpreprostejša stvar na svetu.
Od takrat naprej imam popolnoma drug pogled na to delo. Vedno, ko srečam nekoga, ki se ukvarja s tolmačenjem, ga spoštujem na podoben način, kot spoštujem zdravnike, pilote ali koga, ki dela v izjemno stresnem okolju. To ni samo prevajanje. To je sposobnost, da v realnem času povežeš dva svetova.