Ne vem zakaj, ampak gore me osrečujejo, zato vsak trenutek, ko imam čas spakiram in grem v gore. Ker žal ne živim v kraju, kjer bi imeli veliko hribov in gor, se moram kar nekaj časa voziti do začetke točke. Kar je včasih lahko naporno, še posebej, če so zastoji. Ja, včasih se zgodi, da samo zaradi gneče na cestah ne grem v hribe, čeprav si želim. Včasih mi je težko iti od doma, ker imam pred seboj dolgo pot, a vseeno vem, kako mi bo potem lepo in grem.
Ne moram vam opisati občutkov, kako lepo mi je v gorah, to imam že od malega, ko me je moj dedek pogosto jemal z seboj, ko je šel v planine. On je isto boževal planine in ni bilo vikenda, ko ga ne bi videla, kako pakira svoj nahrbtnik in se odpravi na pot. Pri njemu niso to bili veliki podvigi, ampak so bili lahki pohodi, ki pa so trajali cel dan. Vedno je znal posedeti v naravi, nikoli se mu ni mudilo. Ko si je vzel čas za pohod, si je enostavno vzel cel dan. Vrnil se je vedno zvečer.
On je tisti, ki mi je pričaral to lepoto, kako lepi so lahko hribi in gore. Ko sem bila otrok, mogoče tega nisem razumela in sem hodila z njim, ker sem ga imela neizmerno rada, danes pa se še kako dobro zavedam, kakšne občutke mi je prebudil in kaj je on čutil, ko je hodil po hribih.
Lahko samo rečem, da sem hvaležna za vsak njegov pohod z menoj.