Nekega dne je sin prišel domov z idejo, da bo šel vozit gokart. Sprva sem mislila, da se heca, a hitro sem videla, da misli resno. Njegovi prijatelji so že vozili gokarte in nekajkrat je bil z njimi na stezi. Povabili so ga, naj se preizkusi v spretnostni vožnji in, če želi, naj se jim pridruži. Pomislila sem na prihodnost in ni mi bilo všeč, da bi se sin zaljubil v ta šport.
Vedela sem, da so številni profesionalni dirkači začeli svojo kariero prav z Gokarti, kjer so se urili in spoznavali osnove dirkanja. Čeprav je vožnja z Gokarti načeloma varna, si nisem upala pomisliti, da bi se sin v življenju ukvarjal s tem dirkaškim športom. Verjela sem, da je ta šport poln adrenalina, sploh za fante, ki iščejo zabavo.
Za vožnjo z gokartom potrebuješ le dobro zaščitno opremo, vozniško dovoljenje pa ni potrebno. Seznaniti se je treba s pravili na stezi in že lahko začneš z vožnjo. Zaradi same oblike gokarta in njegove posebne sestave je na stezi mogoče resnično občutiti hitrost. Steze so zavarovane in zmanjšujejo tveganje za nesreče; ovinki so zaščiteni z gumijastimi preprekami, osebje pa skrbi za varnost, nadzor nad vožnjo in upoštevanje pravil. Sin mi je na hitro razložil, kako vse poteka: dobil bo varnostno čelado, kombinezon, rokavice in primerno obutev. Na stezi ga bo spremljal oče, zato sem tudi jaz privolila, da gre.
Domov se je vrnil poln energije in zelo duhovito pripovedoval o svojem doživetju na gokart stezi. Zelo mu je bilo všeč, kako so vozili v ovinke in jih komaj zvozili. Ljudje, ki so stali ob stezi, so jih spodbujali in navijali zanje. Nekateri so ploskali, drugi so jim žvižgali. Videla sem, da so Gokarti sina čisto prevzeli.
Dovolila sem mu, da se lahko še kdaj vrne vozit, ob spremstvu staršev. Eden od naju mora biti z njim. Sin je takoj povedal, da ne bo težav, saj mu je oče rekel, da bo vedno z njim.