Kolesarim 9 let, vsak vikend po 60 do 100 kilometrov. Dolgo sem vozila z navadnimi očali iz trgovine z oblačili. Mislila sem, da so športna očala samo za profesionalce, ki tekmujejo in jih slikajo za revije.
Lani poleti sem se spuščala po dolgem klancu s hitrostjo 50 kilometrov na uro. Navadna očala so mi zdrsnila po nosu, in v tistem trenutku mi je v oko priletela čebela. Ustavila sem se na robu ceste, z očesom polnim solz. Takrat sem prvič pomislila, da bi mi športna očala prihranila veliko bolečine.
Pri zdravniku so mi oko izprali in predpisali kapljice. Teden dni nisem smela kolesariti. Vmes sem brala o opremi in ugotovila, da so športna očala oblikovana tako, da objamejo obraz in ščitijo oči tudi s strani, kjer navadna puščajo prostor za veter in mrčes.
V trgovini s kolesarsko opremo mi je prodajalec pokazal več modelov. Pomerila sem jih s čelado, ker se morajo ročaji ujeti s pasovi. Izbrala sem lahek model z gumijastimi blazinicami na nosu, ki ne drsijo, tudi ko se potim. Ta športna očala so stala 120 Eur, kar se mi je takrat zdelo veliko.
Prodajalec je predlagal še zamenljiva stekla, temna za sonce, rumena za oblačne dni in prozorna za večer. Rumena so me presenetila najbolj, saj v megli poudarijo kontraste in bolje vidim luknje na cesti. Zdaj so športna očala z rumenimi stekli moja stalna spremljevalka jeseni.
Opazila sem tudi, da sem manj utrujena. Prej sem na dolgih vožnjah ves čas mežikala in zvečer me je bolela glava. Partner, ki tudi kolesari, je rekel, da so mi športna očala spremenila obraz, ker se ne mrščim več.
Pred kratkim mi je na spustu v steklo priletel hrošč. Slišala sem le tih tlesk in vozila naprej. Doma sem steklo obrisala in se nasmehnila, ker vem, da so športna očala pri kolesarjenju pomembna kot čelada. Navadna očala zdaj nosim samo še na kavi po vožnji.