Na avtobusni postaji delam 14 let, zadnjih 6 let v uradu za izgubljene predmete. Ljudje pozabijo vse, od dežnikov do umetnega zobovja. A ko vsako jesen preštejem, česa je največ, so sončna očala vedno na vrhu seznama.
Samo lani smo jih zbrali 312. Najdemo jih na sedežih, v prtljažnikih avtobusov in na klopeh v čakalnici. Poleti jih šoferji prinašajo kar v vrečkah. Vsaka sončna očala dobijo listek z datumom in številko avtobusa, nato jih shranim v posebne predale.
Lastniki pridejo ponje redko, morda vsak deseti. Ljudje mislijo, da se ne splača iskati stvari, ki jih lahko kupijo znova. A včasih kdo pride ves zadihan, ker so sončna očala darilo pokojne mame ali spomin na poroko, in takrat iščem tako dolgo, dokler jih ne najdem.
Najbolj mi je ostal v spominu fant, ki je prišel po očala z vgraviranim imenom. Iskala sva jih 40 minut, med več kot 100 pari. Ko sem jih našla, je zavpil od veselja. Povedal je, da so bila ta sončna očala očetova, ki je pred 30 leti vozil avtobus na isti progi, kot jo zdaj vozi on.
Kar ostane neprevzeto, hranimo 6 mesecev, potem pa podarimo. Nekaj jih gre v dom za starejše, nekaj v zavetišče za brezdomce, največ pa jih odnese društvo, ki zbira opremo za otroke na poletnih taborih. Tam sončna očala dobijo novo življenje na obrazih, ki jih nikoli ne bom videla.
Med očali najdem tudi drage modele, ki stanejo po 300 Eur. Prve mesece sem bila presenečena, kako zlahka ljudje pozabijo tako drage stvari. Zdaj vem, da sončna očala ostanejo na sedežu, ko jih ljudje snamejo ob vstopu v senco, in tam pozabljena čakajo.
Doma imam samo ena očala, ki sem jih kupila pred 10 leti. Hčerka se smeje, da bi jih z mojo službo lahko imela 1 000. A jaz vem, koliko zgodb nosi vsak par, zato so mi sončna očala v predalih urada ljubša kot na moji polici.